Mesojede zgodbe

Za mladega belgijskega pisatelja lahko rečemo, da je več kot dostojen naslednik Roalda Dahla, vsaj po njegovi zbirki kratkih zgodb sodeč. V teh zgodbah se vedno zgodi nekaj, kar je proti naravnim zakonom, ki jih poznamo, velikokrat s primesjo humorja, vselej pa z odličnim privlačnim slogom, ki bralca vabi, da se potopi v naslednjo zgodbo, takoj ko konča s prvo. Za pokušino, spoznamo moža, ki se je ljubil z dekletom s pomarančnim telesom. Dobesedno, saj mora najprej z nje olupiti pomarančno kožo, da naleti na gladko, čvrsto in sočno telo, po ljubezenski noči pa ob sebi najde že napol nagnito gmoto sadne kaše, ki jo lahko le še posrka s slamico. Spoznamo tudi škofa, ki se nahaja v dveh telesih, a ima le eno dušo. Takšno stanje mu predstavlja kar nekaj logističnih težav, sploh na potovanjih, saj se duša ponoči sama odloči, v katerem telesu se bo zjutraj prebudila. Pisateljeva domišljija je dobila krila, vendar na svojih izletih ne skrene s poti v smislu, da bralcu ne bi nenavadnih pojavov do konca razložil in ga s tem tudi prepričal, da se ljudem pač dogajajo nenavadne stvari.